Pomladni oddelek

Od trenutka, ko otroci vstopijo v vrtec oz. v pomladni oddelek, upoštevajoč njihov način izražanja, se jezikovne zmožnosti otrok razvijajo na osnovi dvojne jezikovne kompetence (slovensko – italijanske), ki je tudi istočasno notranje razčlenjena (jezik in narečje, različni registri znotraj vsakega jezika). Jezikovna razgledanost se še razširi, ko pride do prvega stika z angleškim jezikom najprej v vrtcu, ki se nato nadaljuje na osnovni in, skupaj z nemškim jezikom, na srednji šoli prve stopnje.
Prisotnost slovenskega narečja v družinah in torej pasivno znanje le-tega predstavlja za večino otrok idealno podlago za osvojitev slovenskega standardnega jezika; šola namreč želi ovrednotiti slovensko narečje v številnih izraznih zmožnostih, ki jih ta premore.
Ne glede na poznavanje narečja si šola prizadeva, da bi učencem nudila vrsto sporazumevalnih okoliščin, ki bi spodbujale in okrepile stvarno rabo slovenščine. Ob tem šola upošteva in spoštuje jezikovne in sporazumevalne modele okolja ter jih istočasno skuša nadgraditi.
Izbira didaktičnega modela je upoštevala tudi naslednje predpostavke:
– v zvezi s komunikacijo in torej tudi z didaktiko je primerno, da se poveže rabo jezika z osebo ali osebami, ki ga govorijo; to predvsem v položaju, ko okolje ne nudi dovolj motivacije in spodbude za rabo jezika (otrok ve, da kdor govori slovenščino, pozna tudi italijanščino, vendar ne velja nasprotno);
– usvajanje nekega jezika se naravno krepi preko spoznavanja sveta, ki nas obdaja, njegove objektivne in pojmovne stvarnosti; zato je bistveno, da je jezik nosilec kognitivnih postopkov, gradivo le teh, ne le predmet raziskovanja in znanja;
– vsebine se ne smejo mehansko ponavljati v dveh jezikih, temveč morajo dopolnilno sodelovati, da se dosežejo zastavljeni cilji.
Odločili smo se torej za model ena oseba/en jezik z dopolnilno pomočjo rabe krajevnega narečja: različni učitelji opravljajo strukturirane dejavnosti v dveh standardnih jezikih, proste dejavnosti in razne izkušnje pa nudijo vsi učitelji in vse neučno osebje v krajevnem narečju. To je še pomembno predvsem na začetku šolske poti v vrtcu, ko so neformalni trenutki pogostejši.
Učitelj italijanskega jezika prevzema tako sporazumevalni model okolja, v katerem sta italijanski standardni jezik in slovensko narečje v popolni diglosiji, ko pogosto prihaja do preklapljanja iz ene kode v drugo glede na položaj in vsebine, o katerih se govori.
Učitelj slovenskega jezika pa izvaja navaden slovenski diasistem, tako da krajevni govorici dodaja tudi formalne in splošne prvine slovenskega jezika in na tak način pri otrocih razvija občutek za razlike pri istem jeziku, ki jih lahko funkcionalno uporablja v različnih govornih položajih. To je pomembno zato, da otrok lahko usvoji slovenski jezik kot naravno dopolnilo krajevnega govora in ne le kot jezika, ki se ga uči v šoli.
Družbena pravila komunikacije predvidevajo, da se znamo na primeren način obračati do različnih sogovorcev. Didaktični model “en jezik – ena oseba” ima svoj pomen tudi v tem smislu. Večje je število oseb in „načinov“ govora v nekem jeziku, s katerimi pride otrok v stik, večja je možnost, da se jezikovno in kulturno obogati.
Vsaka oseba predstavlja subjektiven pogled na svet, ki temelji na osebni kulturni osnovi, “… prava dvojezičnost soupada z dvojno kulturo in v tem smislu ne omejuje individualnega razvoja, pač pa omogoča obogatitev posamezne osebnosti…” (R. Titone “Bilinguismo precoce ed educazione bilingue”).
Jezikovne sposobnosti otrok se razvijajo začenši s pomladnim oddelkom s spoštovanjem jezikovne integritete vsakega posameznika, v smislu dvojne jezikovne kompetence (slovenski-italijanski jezik) in artikulirane (slovenski jezik-narečje). Prisotnost slovenskega narečja v družinah in s tem vsaj pasivno poznavanje le-tega predstavlja pri nekaterih otrocih najboljšo, a ne izključno temeljno osnovo za nadaljnje razvijanje slovenskega knjižnega jezika.